Škocjanske jame

Škocjanske jame

Škocjanske jame so še vedno edini spomenik v Sloveniji in na klasičnem Krasu, vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine. To jih uvršča na posebno - častno - mesto med naravnimi spomeniki sveta. Poleg naših jam so zaradi naravnih znamenitosti na isti seznam vpisane le še jame na obmejnem pasu med Madžarsko in Slovaško (Aggteleški in Slovaški kras) ter Mamutske jame in jame Carlsbad Caverns v ZDA. Ostale jame so vanj uvrščene kot kulturni spomenik (na primer Altamira v Španiji in poslikane jame v dolini Vézere v Franciji). Sam vpis je pomemben z več vidikov. Najpomembnejša sta, da so Škocjanske jame dejansko postale vrednota, ki jo priznava ves svet, pri čemer se je država obvezala storiti vse, da to naravno znamenitost ohrani in zaščiti.

Škocjanske jame so edinstven naravni pojav, delo reke Reke. Reka izvira v vznožju Snežnika in teče po površju okoli 55 kilometrov daleč. Ko doseže Kras, to je ozemlje iz apnenca, svoje struge ne poglablja več le mehansko (erozijsko), ampak tudi korozijsko – raztaplja apnenec. V prvem delu svoje poti po apnencu teče še po površju, po približno štiri kilometre dolgi soteski, ki se končuje z veličastno steno, pa izgine v podzemlje. Slepa dolina Reke je največja slepa dolina v Sloveniji. Kakih 200 m od ponorov se je pred nekaj sto tisoč leti, nad jamo udrl strop in nastali sta udornici Velika (globoka do 165 m) in Mala dolina (120 m), ki ju ločuje naravni most, ostanek prvotnega jamskega stropa.
Del Škocjanskih jam, po katerem teče Reka - Šumeča jama je pravzaprav okoli 3,5 km dolga, 10 do 60 m široka in prek 100 m visoka podzemna soteska. Vsi jamski rovi so dolgi približno 6 km, navpična razlika med najvišjim vhodom (Okroglica) in najnižjim človeku dostopnim mestom v jami pa je 205 m. Na nekaj mestih se soteska razširi v podzemeljske dvorane. Največja med njimi, Martelova dvorana, je 308 m dolga.